Iščem apartma na obali po ugodni ceni za cel mesec in prav žal mi je, da sem tako dolgo čakala. Sredi junija je takšno iskanje prava nočna mora, kljub temu da si to želim najeti v mesecu avgustu. Še dober mesec je do tja in seveda je vse že zasedeno. Morala bi to narediti najkasneje začetek maja, ne pa sedaj. Vem, da sem se sama zmotila in da bom sedaj kakšna dva tedna živčna in do zadnjega ne bom vedela, ali bom našla apartma ali ne.
Niti ne vem, kam je šel mesec in pol tako hitro. Zelo veliko stvari sem naredila, to ne rečem. Ampak vseeno je pa ta čas kar šel tako hitro, kot bi vse skupaj trajalo kakšen teden. Bila sem kar malce jezna sama nase in vedela sem, da v tem stanju ne bom nikamor daleč prišla, zato sem si odšla skuhat kavo. Usedla sem se na balkon in razmišljala, kaj lahko naredim, da bom vseeno našla nekaj primernega in da se ne bom preveč jezila, ker s tem ne bom nikamor prišla.
Še preden sem spila do konca kavo, sem se spomnila, da bi lahko jaz oddala oglas, da iščem apartma. Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo in ali obstajajo tudi takšni, ki ne oglašujejo apartmajev in kličejo ljudi, ki iščejo sami. Ampak izgubiti nimam kaj.
Res sem še isti večer oddala oglas in poslala še nekaj sporočil tistim, ki imajo javne oglase in zaključila za tisti večer z iskanjem, ker sem imela vsega dovolj. Več kot to, da iščem in kličem sproti, ne morem narediti. Seveda vse to v veri, da me bo tisto pravo vseeno našlo.