Najlepše mi je, ko se za vikend vsi otroci zberejo pri meni doma in se družimo, takšne kuhinje ne bom našla nikjer na svetu, ker je ta prepletena z družino, čustvi in smehom. Od nekdaj sem si želela, da ko bom postala babica, da bi se za vikende vsi zbrali in imeli tisto pravo staro nedeljsko kosilo. Ko pride nedelja zjutraj, jaz ne stopim iz kuhinje do 12h, ker imam preveč dela z pripravljanjem kosila. To so moji najlepši dnevi, ko vem, da me bodo obiskali otroci in vnuki.
Sama sem vedno imela rada polno hišo, kuhinje so zame srce doma, vedno, ko je nekdo prišel k meni na obisk iz moje kuhinje ni odšel lačen. Takšna sem in takšna bom ostala. Tudi otroci so me že vprašali, če v nedeljo pridejo prej, da bi pomagali pri kuhanju, pa sem jih zavrnila, ker vse to rada naredim sama in najlepše mi je, ko se ob 12h pripeljejo in vnuki priletijo k meni v objem. Ta občutek topline je tako lep, ne da se ga opisati z besedami in želim si, da bi tako trajalo še na mnoga leta.
Že od nekdaj so kuhinje združevale ljudi, kajti tukaj so čustva, hrana je naše življenje, brez hrane ne bi mogli živeti. Jaz sem dala skozi lakoto in vem, kaj pomeni biti lačen. Najlepše pa mi je, da so vnuki vzgojeni tako, da se nikoli ne bodo pritoževali nad hrano, ki se jo pripravila, vedno se prav lepo zahvalijo. Po praznih krožnikih pa vidim, kako je bilo zares dobro. Naše kuhinje, ko sem bila jaz otrok, niso imele toliko dobrot, zato sem še bolj srečna, ker lahko ponudim otrokom toliko dobrot, ki jih jaz žal nisem imela. Naj kuhinje vedno ostanejo srce babice, tega bi moralo biti več, kajti vsi vnuki si najbolj zapomnijo, kako so nekaj dobrega pojedli pri svoji babici.