Zobje niso bili zame nikoli nekaj, o čem sem rad govoril ali razmišljal. Po pravici povedano se sploh nisem odpravljal na redne preglede k zobozdravniku. Nekako so me ti vedno malo strašili. To je izviralo še iz otroštva, ko so me razni posegi precej boleli in so mi bili neprijetni. Zato nisem prav nič komaj čakal, da se moram odpraviti do zobozdravnika. Posledično sem z večino bolečin, ki sem jih občutil na zobeh, malo zavlačeval, oziroma se izgovarjal na to, da bo že minilo samo od sebe.
A nekaj časa nazaj pa se je zgodilo nekaj, česar nisem moral kar tako ignorirati. Zob na levi strani spodaj, ki je bil več let nekaj občutljivega, je začel kar utripati z bolečino. Tedaj si nisem mislil, da bodo iz tega vodili zobni implatati, vendar je bilo temu res tako. Diagnoza je bila očitna, zob ni bil rešljljiv. Tedaj so mi ga morali odstraniti, ter sem v ustih kar naenkrat imel neko praznino.
Od začetka pa sem si mislil, da ni to nič takšnega, saj gre za samo en zob. Vendar me je to začelo hitro motiti. Že ko sem kaj jedel, se mi je hrana vedno znašla ravno tam, kjer nisem imel zoba. Zato sem moral vedno z zobotrebci, ali kar s prstom kopati po tisti luknji. Tedaj sem vedel, da bodo zobni implantati cena in postopek nekaj nujnega. Preprosto nisem več moral živeti s to luknjo med zobmi, saj me je res motila.
Tako sem se vrnil k zobozdravniku, ter ga vprašal, če je glede tega mogoče kaj narediti. Na srečo pa sem dobil precej pozitiven odgovor. Takoj mi je rekel, da je moja težava nekaj standardnega, torej nič posebnega. Zato bi se lahko naredili preprosti zobni implatati, ter bi že imel tisti občutek, kot da mi v ustih nič ne manjka, ter so moji zobje kompletni.