Avtor: Urednik
Moja garaža je bila kaos. Odločil sem se, da jo bom pospravil in ko sem prišel v garažo, enostavno nisem znal začeti, ker sem imel toliko stvari, ki jih nisem imel kam dati. Razmišljal sem, da bi mi prav prišli plastični izdelki, kot so omare, predali, kovčki, da bi sploh lahko začel pospravljati. Tako sem se zapeljal do tehnične trgovine in šel na oddelek, kjer so bili plastični izdelki, kjer sem imel na razpolago ogromno predalov, shranjevalnih omar, kovčkov, res noro dobro.
Lepo sem vse preštudiral, kaj vse potrebujem in prav nič nisem šparal z nakupom, kupil sem ogromno predalov in zložljivih omar, komaj sem čakal, da pridem domov in začnem pospravljati, kajti do sedaj nisem imel veselja, če nisem imel kam stvari dati. Nikoli pa še nisem pomislil na to, da potrebujem predale in nove omare. Tokrat sem naredil pravo potezo, plastični izdelki za v garažo mi bodo prišli še kako prav.
Tako sem si vse lepo zložil ob steno, sestavil vse omare in predale in začel zlagati. To pa je bilo čisto nekaj drugega, kot prej, ko se začel zlagati in sem samo prelagal iz ene strani na drugo. Po 5 urah je bila garaža čisto drugačna, kar naenkrat sem imel ogromno prostora. Tako da se da, če le se hoče, plastični izdelki v obliki omar in predalov so me res rešili, sedaj imam vse po predalih in predvsem mi je všeč, ker je vse tako pregledno.
Danes sem naredil veliko delo, sedaj pa se moram samo držati pravil, da bom pospravljeno garažo imel še naprej, če bom potreboval še kaj predalov in omar, ker stvari ne bom mogel dati nikamor, bodo prišli plastični izdelki iz tehnične trgovine spet prav. Danes razmišljam drugače, če nekaj potrebuješ, da bo stvar izgledala tako kot si si predstavljal, potem si jo tudi kupi, kajti brez nje ne bo šlo.…
Televizijski oglas za igre na srečo me tokrat popelje v preteklost, polno dogodivščin z dedkom in babico. Počitnice pri dedku in babici so bile vedno najbolj zanimive in polne presenečenj. Nikoli mi ni bilo dolgčas. Zelo dobro se spomnim, kako me je dedek nekega dne podučil, kaj so igre na srečo in kakšen vpliv imajo dandanes v svetu.
Vsako soboto, zgodaj zjutraj smo odhiteli na tržnico po sveže sadje in zelenjavo, da bi se izognili gneči in dobili le najboljše pridelke kmetovalcev. Z dedkom sva imela to navado, da sva babico pri nakupovanju pustila samo, midva pa sva medtem hitro zavila na loterijo. Dedek mi je poleg svojega loto listka tudi dovolil, da si izberem srečko, ki je bila, ne boste verjeli, vedno dobitna. Ko smo prišli domov, sem hitro poklicala svojega brata, da bi se mu pohvalila, kako srečno roko sem imela tokrat. Ta mi je seveda iz čistega ljubosumja skušal vzbuditi dvome o tem, ali so rezultat priredili samo zato, da bi se še kdaj vrnila v poslovalnico in kupila novo srečko. Dedek mi je kasneje povedal, da imajo igre na srečo lahko dva obraza. Na eni strani lahko človeka osrečijo, na drugi strani pa v človeku vzbudijo odvisnost, ki lahko vodi v žalosten konec. Poduči me, kaj sploh so igre na srečo in zakaj je igranje s srečo v življenju lahko nevarno. O igrah na srečo lahko govorimo takrat, ko je pri igri prisoten denar. Lahko gre za katerokoli igro, najbolj pogoste pa so:
- Igre s kartami
- Igre s kockami
- Igre s kovanci
Končni rezultat pri igrah na srečo prepuščamo naključju. Kar zmrazi me, ko pomislim, da bi se v igro podala nevedoč, kakšen rezultat me čaka na koncu. Kljub tveganju, ki ga prinašajo igre na srečo, pa je občutek, da si nekaj zadel neprecenljiv. In prav ta občutek, mi še danes nariše nasmeh na obraz, ko se začnem spominjati sobotnih obiskov tržnice z dedkom in babico.…
Najlepše mi je, ko se za vikend vsi otroci zberejo pri meni doma in se družimo, takšne kuhinje ne bom našla nikjer na svetu, ker je ta prepletena z družino, čustvi in smehom. Od nekdaj sem si želela, da ko bom postala babica, da bi se za vikende vsi zbrali in imeli tisto pravo staro nedeljsko kosilo. Ko pride nedelja zjutraj, jaz ne stopim iz kuhinje do 12h, ker imam preveč dela z pripravljanjem kosila. To so moji najlepši dnevi, ko vem, da me bodo obiskali otroci in vnuki.
Sama sem vedno imela rada polno hišo, kuhinje so zame srce doma, vedno, ko je nekdo prišel k meni na obisk iz moje kuhinje ni odšel lačen. Takšna sem in takšna bom ostala. Tudi otroci so me že vprašali, če v nedeljo pridejo prej, da bi pomagali pri kuhanju, pa sem jih zavrnila, ker vse to rada naredim sama in najlepše mi je, ko se ob 12h pripeljejo in vnuki priletijo k meni v objem. Ta občutek topline je tako lep, ne da se ga opisati z besedami in želim si, da bi tako trajalo še na mnoga leta.
Že od nekdaj so kuhinje združevale ljudi, kajti tukaj so čustva, hrana je naše življenje, brez hrane ne bi mogli živeti. Jaz sem dala skozi lakoto in vem, kaj pomeni biti lačen. Najlepše pa mi je, da so vnuki vzgojeni tako, da se nikoli ne bodo pritoževali nad hrano, ki se jo pripravila, vedno se prav lepo zahvalijo. Po praznih krožnikih pa vidim, kako je bilo zares dobro. Naše kuhinje, ko sem bila jaz otrok, niso imele toliko dobrot, zato sem še bolj srečna, ker lahko ponudim otrokom toliko dobrot, ki jih jaz žal nisem imela. Naj kuhinje vedno ostanejo srce babice, tega bi moralo biti več, kajti vsi vnuki si najbolj zapomnijo, kako so nekaj dobrega pojedli pri svoji babici.…
Registracija avtomobila je nekaj, kar je popolnoma samoumevno. Kaj pa registracija plovil?
Mnogi kupci plovila kupujejo plovilo, kot nekaj sanjskega in običajno popolnoma pozabijo na stroške in težave, ki so povezane z registracijo plovil.
In takšen posameznik sem bil tudi sam. Registracija plovil mi niti približno ni prišla na misel vsa leta, ko sem sanjal o svojem sanjskem čolničku. Registracija plovil mi ni prišla na misel niti takrat, ko sem si svoj sanjski čolniček izbral in bi lahko rekli, da sem že iskal idealno plovilo zase in svojo družino.
Toda registracija plovil je pomemben faktor, ki bi ga moral upoštevati iz dveh razlogov. Prvi razlog je seveda cena samega pregleda plovila in seveda povezanih stroškov z registracijo. Namreč podobno, kot pri avtomobilu je tudi pri plovilu tako, da močnejši kot so motorji, daljše kot je plovilo, dražja bo seveda registracija plovila. In ker osebno nisem ravno velik bogataš in sem moral nakup kar dobro premisliti in preračunati, sem moral ob nakupu upoštevati vse stroške. Torej stroške dejanskega nakupa plovila, stroške dajatev, stroške povezane z prevozom plovila, stroške povezane z zavarovanjem plovila, zavarovanja plovila, rednega upravljanja plovila in seveda tudi strošek registracije plovila.
Torej, ko enkrat ugotovite, da si lahko strošek registracije lahko privoščite pa morate upoštevati tudi da je registracija plovil, zelo povezana z pregledom plovil. In kljub temu, da se to sliši zelo preprosto, to nikakor preprosto ni, saj mora pregled opraviti registriran strokovnjak. To pa pomeni, da moramo naše plovilo dostaviti temu strokovnjaku oziroma mora strokovnjak preglednik obiskati našo lokacijo. Torej če se plovilo nahaja v marini nekje na Hrvaškem je potrebno poskrbeti za potne stroške povezane s to potjo. Ko je enkrat pregled opravljen lahko govorimo o tem, da je lahko registracija plovil dejanje, ki ga lahko opravimo brez večjih skrbi, rezen nekaj dodatnega stroška.
…
Že od nekdaj sem si želela kampirati, tako sem spoznala fanta s katerim sem šla prvič kampirat za 7 dni. Sprva mi elektrika sploh ni bila pomembna, tako da sva šla kampirat čisto brez planov, a že po tretjem dnevu sva močno pogrešala to, da bi si saj eno kavico lahko skuhala pri najinem šotoru, vendar nisva imela štedilnika. Šla v sam center in si kupila majhen štedilnik in par posod, vedela sva, da je v kampu elektrika in da potrebujeva še kabel, da si jo bova pripeljala do šotora.
Prej sva še sla vprašat, koliko nas elektrika pride in si kasneje vse to uredila. Potem pa se je najin dopust šele začel, res sva začela uživati, tako sva si pripravljala zajtrke in večerje kar pred šotorom, kosila pa sva hodila jest ven. Videla sva, da elektrika pri kampiranju pride res prav, kajti šele potem je to tisti pravi čas kampiranja, ko si lahko jedi pripraviš pri šotoru in ne rabiš hoditi za vsako malenkost v trgovino.
Tako sva naredila plane za naslednje leto, kaj vse potrebujeva, da bo najino kampiranje še lepše. Na vse sva mislila, tudi na majhen hladilnik, da bo določena hrana in pijača mrzla tudi v najhujši vročini. Tako sva imela čas, da do poletja kupiva vse potrebno za tako rečeno moderno kampiranje. Prvič sva res mislila, da elektrika ni pomembna, a sva kmalu ugotovila, da pa jo je res fajn imeti. Šele potem doživiš tisto pravo kampiranje, ko lahko v pižami spiješ prvo jutranjo kavo in na koncu dneva gledaš sončni zahod in si pripravljaš večerjo.
Nama elektrika pri kampiranju pomeni ogromno, mogoče, če bi kampirala le eno do dve nočitve, je ne bi potrebovala, če pa je kampiranje najin letni dopust, pa je elektrika skorja na prvem mestu, to sva spoznala pri prvem kampiranju dlje časa. …
Sam sem prepričan, da je življenje lepše, če imate tiste prave prijatelje, prejšnje dni me je poklical prijatelj, da je kupil Prince plovilo in da me vabi na eno testno vožnjo, seveda sem mu takoj potrdil, samo za uro sva se mogla zmeniti, da sva imela oba več ur časa, ker res nisva želela na eno hitro vožnjo, kjer se bo kateremu mudilo.
Tako je prišel pome in odpeljala sva se skupaj do marine, ko sem jaz to plovilo Prince videl, mi je vzelo sapo, resnično je bilo lepo, prekrasno, kaj drugega si sploh ne bi mogel želeti, prijatelj je bil ponosen lastnik, rekel je, da si je že to plovilo Prince nekaj časa želel in da si ga je letos končno privoščil. Prvo sva nazdravila, še predenj sva šla na eno vožnjo, zdelo se mi je prav, potegnil sem iz nahrbtnika šampanjec in ga odprl za srečno vožnjo. Prijatelj je bil vesel, da sem ga prinesel z seboj, to so tiste male malenkosti, ki štejejo. Potem pa sva šla na Prince plovilo in vožnja se je začela. Užival sem bolj kot kadarkoli, res se je videlo in slišalo, da je to čisto novi Prince, kupil si je najnovejši model, jaz še nikoli nisem tako užival na morju, kot sem tokrat.
Naredila sva en krog in se na morju tudi malo ustavila, da sva lahko predebatirala Prince, kako je prišel do njega, koliko časa si ga je želel in kako bo živel sedaj naprej. Seveda se je vsak dan videl na morju, to si je želel in tudi sam sem videl, da bo sedaj živel samo za to, ne bo minil niti dan, da ne bo šel v marino, ker ga bo tam čakal Prince, izpolnile so se njegove želje, sanje, sedaj ima kar si je kar nekaj let želel.…
Prav spominjam se, ko se je hiša dokončala in ko smo vse vselili, da sem si rekla, to je to in da ne bom nikoli ničesar spreminjala, pa sem se pošteno zmotila, sedaj menjujem ploščice za kuhinjo, ker je minilo toliko let, da bi pasalo malo prenove.
Ja, ko končaš hišo, si verjetno želiš samo mir, nič več dela, ropotanja, umazanije, zapravljanje denarja za delo in material, ker imaš vsega vrh glave. Planiraš si življenje naprej, počasi imaš čas za vse druge stvari, za potovanja, oblačila, izlete, da končno zaživiš malo bolj sproščeno.
Potem pa ko mine nekaj let, že začneš spet gledati, kaj bi lahko naredil in tako sva z možem dobila idejo, da pa bi zamenjala ploščice za kuhinjo, ker ko sva takrat montirala novo kuhinjo in so nama položili ploščice, nisva vedela, da ne bo izpadlo tako lepo. Pa sva šla spet v akcijo. Imela sva spet energijo in voljo, ploščice za kuhinjo sva izbrala full lepe, komaj sem čakala, da jih zamenjava. Smejala sem se sama sebi, da sem spet dobila takšno voljo, da spreminjam hišo. Tako se ljudje spreminjamo, nisem niti smela gledati po hiši, ker bi še kaj našla, kar bi spremenila, sedaj so bile na vrsti ploščice za kuhinjo, potem pa bova videla, kakšne volje bova, mogoče še kaj naredila spet na novo.
V to sva se podala z veseljem, komaj sem čakala končni izgled in zavedala sem se, da takrat, ko sva položila ploščice za kuhinjo nisva imela toliko časa, da izbereva prave, sedaj pa sva prvo našla prave ploščice za kuhinjo in šele nato sva se odločila za spremembo. Spoznala sva, da bi človek pri gradnji hiše, moral imeti več časa, kajti velikokrat izbere prehitro napačne stvari, tako kot sva midva izbrala napačne ploščice za kuhinjo, ker je bilo na hitro. …
Kaj pa je vam najtežje delo pri hiši?
Meni je so okna, ker res nerada čistim ta okna, pa če bi saj bila nekaj časa čista, tako pa so kar kmalu spet umazana. Verjamem, da ni čiščenje oken samo meni tečno, z marsikatero prijateljico, ko sem se pogovarjala, je ravno tako rekla, da ji je likanje in čiščenje oken muka.
Jaz če je le možno za čiščenje probam nasrati mojega moža, ker okna so mi res zadnja, da se ubadam z njimi. Ko še nisva imela otrok se mi zdi, da ni bilo tako hudo, zdaj pa nekatera čistiva že na tri dni. To je noro.
Meni okna sploh ne bi bilo težko čistiti tudi na tri dni, če se ne bi kar neke rise poznale in se jih ne bi tako težko čistilo. To pa me pošteno razjezi. Lahko rečem, da nisem ena izmed teh, ko bi okna na hiši bila vedno čista, tista ki se preveč ne vidijo čistim bolj po redko, imam pa dva okna ravno na vhodu in vsak obisk ali poštar takoj vidi, če so umazana. Posebej pa se vidi, ko posije tisto jutranje sonce v njih, takrat me včasih skoraj kap, kako so lisasta.
Še dobro, da nisem tak perfekcionist, da bi me vsaka lisa motila, ali pa da bi bila obsedena s tem, kaj si misijo sosedje. Mene to res ne zanima, vendar pa me zmoti, če vidim celo otroško rokico na šipi, takrat me umazana okna zmotijo in stopim po krpo in jih kar takoj očistim.
Vsaka gospodinja ima svoje navade, jaz nisem tako natančna in moja okna niso nikoli in res nikoli čisto čista, prej boste pri meni videli lise, pikice in otroške rokice po oknih, včasih mi celo odtisi rokic, ki jih imajo okna pričarajo nasmešek na obrazu, da sem mama.
…
Veliko premišljujem o tem, kako je potrebno skrbeti za svoje telo, da ne zbolimo, da doživimo čim več let, da rak ne poseže v naše telo, pa vidim, da se sedaj srednjih letih kar izgubljam. Spominjam se, ko sem bila mlajša, da je bilo veliko bolj enostavno, ker sem bila zdrava športnica se z zdravjem nisem preveč obremenjevala, šport je naredil svoje, prehrana je bila prava in to je to. Potem, ko sem enkrat postala mama, sem itak bila obsedena z hrano, z zdravjem, ko sem slišala, da je rak bolezen današnjega časa me je vedno pošteno stisnilo v srcu in kar pridna sem bila glede telovadbe in prehrane, čeprav je že vse bilo veliko težje.
No sedaj pa sem v srednjih letih in meni je vse padlo dol, kriva so tudi poročila, ljudje, ker vsi se samo pogovarjajo resne teme, da o zdravju ne govorimo, rak je dnevna tema, kar naenkrat se mi zdi, da ima vsak drugi, ko zboli raka, resnično sem že cela prestrašena, ne znam se več nasmejati, ne znam več biti sproščena, ne poznam več heca in časa, ko ne vem kaj naj počnem. Vse mi je postalo težko, nimam časa za zdravo hrano, telovadba me izčrpa, ko bi me mogla osrečit in tako naprej.
Resnično me skrbi, da bo rak enkrat posegel tudi pri naših najbližjih, ne morem verjeti, kako spremeniš mišljenje, ko si enkrat v srednjih letih, kako te skrbi za otroka, kako te skrbi za starše, seveda za vsakega na svoj način, samo poslušaš, kako je rak pogosta bolezen, kako ljudje zbolevajo, kako se svet spreminja na slabše in prav nič ni fajn. Kaj bi dala, da bi spet bilo vse tako preprosto, kot v mladosti, ko zame beseda rak ni obstajala, ko se enostavno nisem obremenjevala z zdravjem vseh družinskih članov.
…
Saj veste, ko so otroci manjši, še kako obožujejo junake in prav je tako. Tako je skoraj vsaka šolska torba v prvim razredu porisana z njimi. Nekateri izbirajo po risankam, drugi po filmih, tretji spet po aktualnih junakih.
Tako se šolska torba že na daleč loči ali je fantovska ali za punce.
Punce izbirajo med svojimi junaki, kot so:
- Frozen
- Elza
- Hello kitty
- Princess
- Soy Luna
- Fantje pa imajo svoje junake, kjer blesti v njih šolska torba:
Formula
- Nogomet
- Spajder men
- Ninja želve
- Cars
- Gasilec Samo
- MinionsPrav je, da otroci živijo veselo otroštvo in če jim to pričara sanjska junaška šolska torba je prav, da jo tudi dobijo. Še prehitro otroštvo mine in podarimo jim, kar si želijo.
- Super krila
To so le eni izmed junakov. Zavedati pa se moramo, da vsako leto določeni super junaki izstopajo in otroci nam vsako leto predstavijo nove junake, tako boste težko zadovoljili otroka, da vam bo v prvih treh letih nosil isto torbo, kajti šolska torba je njihov podaljšek in ponosni so na njo. In če tisto leto njihova junak ni več popularen, potem ne morejo biti ponosni na sovjo torbo. Tako bomo mogli kupiti novo.
Ko takole vidim, koliko prvošolčkom pomeni nova šolska torba, ki ima narisanega junaka, ki ga obožujejo, potem ti ni težko kupiti točno takšne torbe, naj gredo v šolo z ponosom in to jim šolska torba, ki si jo želijo sigurno da.
Včasih se spominjam tega ni bilo, pravzaprav se prav ne spomnim kakšno torno sem sama imela v prvem razredu, ker to ni bilo tako popularno in pri hiši ni bilo toliko denarja. Pravzaprav se niti ni gledalo toliko risank in otroci nismo imeli toliko risanih junakov kot danes. Danes pa so junaki povsod, ima jih šolska torba, majice, hlače, so na čevljih, vrečkah in še bi lahko naštevali.
Prav je, da otroci živijo veselo otroštvo in če jim to pričara sanjska junaška šolska torba je prav, da jo tudi dobijo. Še prehitro otroštvo mine in podarimo jim, kar si želijo.…