Avtor: Urednik
Nekoč sem mislila, da moram vedeti vse. Da bom, če bom vsak dan prebrala novice, razumela svet in bila pripravljena na vse, kar pride. In tako je vsak moj večer končal enako – s telefonom v roki, odprtim portalom in razdelkom črna kronika in duševno zdravje. Na začetku sem brala iz radovednosti, potem iz navade. A sčasoma sem začela opažati, da se v meni nekaj spreminja.
Vsaka zgodba me je zadela. Nesreča, požar, izgubljeno življenje – vse sem doživljala, kot da se je zgodilo meni. Po nekaj mesecih sem bila nenehno napeta, utrujena, polna občutka nemoči. Svet se mi je zdel temačnejši, kot v resnici je. črna kronika je postala filter, skozi katerega sem gledala vsak dan.
Potem se je zgodil preprost trenutek. Sedela sem na avtobusu in zraven mene je sedel starejši gospod, ki je listal časopis. Ujela sem naslov na njegovi strani – spet črna kronika, spet tragedija. V tistem trenutku sem opazila, da vsi okoli mene gledajo navzdol, nihče pa se ne pogovarja. Kot da nas ta stalna količina slabih novic tiho združuje v občutku brezupa. In takrat sem sklenila, da moram narediti rez.
Naslednji dan sem izbrisala aplikacije, izklopila obvestila in si rekla, da bom teden dni živela brez črne kronike. Sprva sem imela občutek, da nekaj zamujam. A kmalu sem opazila tišino. In v tej tišini sem spet slišala sebe – ne naslovov, ne komentarjev, ampak svoje misli.
Po tednu dni se je moj pogled na svet spremenil. Ne zato, ker bi verjela, da slabih stvari ni, ampak ker sem jih postavila v pravi okvir. črna kronika me je naučila, da je dobrota tišja, a vseeno prisotna. Da ni treba vedeti vsega, da razumeš življenje.
Zdaj novice berem zmerno, z razdaljo. Če je dan pretežak, jih preprosto preskočim. Svet se ni spremenil, spremenil se je moj odnos do njega. In to, iskreno, je ena najlepših odločitev, kar sem jih naredila zase.
Za ginekomastija sem prvič slišal šele v najstniških letih, čeprav sem spremembe na sebi opazil že prej. Spomnim se, da sem kot fant opazil, da imam nekoliko bolj poudarjeno prsno območje kot moji vrstniki. Sprva sem to pripisal puberteti, hormoni, rast, vse to. Mislil sem si: To bo minilo samo od sebe. Pa ni.
Leta so minevala, jaz pa sem vedno bolj postajal nezadovoljen s svojim telesom. Ko je prišlo poletje in je bilo treba sleči majico na plaži, sem se vedno znašel v zadregi. Nosil sem široke majice, izogibal sem se bazenom, celo športnim garderobam. Samozavest je bila na udaru, pa čeprav tega dolgo nisem hotel priznati.
Ko sem se končno opogumil in šel do zdravnika, mi je ta razložil, da gre za ginekomastija, stanje, kjer se pri moških razvije več prsnega tkiva. Ni bilo nevarno, a je bilo moteče. Predlagal mi je nekaj možnosti: spremljanje, hormonsko zdravljenje ali operacijo. Doma sem dobro premislil. V meni je tlelo že leta, da si želim spremembe, zato sem se odločil za kirurški poseg.
Operacija je bila uspešna, čeprav je bilo okrevanje neprijetno. Nekaj bolečin, kompresijsko oblačilo, omejitve pri gibanju. Ampak, iskreno? Vredna vsakega dneva nelagodja. Ko sem se prvič pogledal v ogledalo po okrevanju, sem imel občutek, da sem si končno povrnil nekaj, kar mi je ginekomastija vzela – mir v sebi.
Zdaj nosim majice, ki sem jih prej pustil v omari. Na plaži me ni več sram. In predvsem, počutim se bolje. Ginekomastija ni nekaj, o čemer veliko govorimo, ampak bi morali. Ker če nekaj vpliva na tvoje vsakdanje življenje, ni nič narobe, da poiščeš pomoč. Ravno obratno, to je pogumno.
Če bi danes srečal koga, ki se spopada z enakimi občutki, bi mu brez oklevanja svetoval, naj ne odlaša. Ginekomastija morda ni nevarna za zdravje, a lahko resno vpliva na to, kako doživljaš samega sebe. Pomembno je, da si prisluhnemo.
Ko smo doma končno zaključevali prenovo naše hiše, smo hitro videli, da smo na eno reč čisto pozabili. To pa je bila naša garaža, ki nam je nekako ušla iz spomina. Ta prostor je bil nekoliko zastarel in je imel kar nekaj pomanjkljivosti. Ena izmed teh pa je bila povezana tako s funkcionalnostjo kot tudi z zunanjim izgledom hiše. Govorim o garažnih vratih. Ta so bila precej stara, komaj so se odpirala, hkrati pa so bila tako ozka, da si skozi njih komaj spravil avto v garažo.
Zato sem se hitro odločil, da moram najti kakšna nova garažna vrata. Med malim morjem različnih opcij, pa sem se kar odločil za dvokrilna garažna vrata. Ta so se mi namreč zdela še najbolj praktična. Nekako so bila enostavna, brez kakšnih kompleksnih mehanizmov, katere je potrebno na dolgi rok servisirati. Prav tako se mi je zdel izgled tovrstnih garažnih vrat še najlepši, vsaj za naš stil hiše.
Tedaj sem si na spletu začel ogledovati različne izbire za dvokrilna garažna vrata. Zelo sem bil presenečen nad tem, koliko različnih opcij je bilo. To me je res presenetilo, tako da sploh nisem vedel, za katera naj se odločim. Zato sem se kar posvetoval z družino, da smo se skupaj odločili za nek stil. Prav tako smo vedeli, da morajo biti nova garažna vrata večja, tako da avto ne bo več šel tako na tesno v garažo.
Pri izbiri so nam največ pomenili robustnost, dobra izolacija in možnost prilagoditev. Dvokrilna izvedba omogoča široko, prilagodljivo odprtino, enostavno ročno odpiranje ter manj občutljivih delov, kar pomeni manj vzdrževanja. Dodali smo kakovostna tesnila, ki bolje zadržujejo toploto, ter varne ključavnice, da je vhod v hišo dodatno zaščiten. Pomembna je bila tudi estetika – leseni videz s sodobnim okvirjem se lepo ujema s fasado, zato garaža danes izgleda urejeno in skladno s preostalim domom.
Potem sem si vzel še malo časa in sem končno našel tista prava dvokrilna garažna vrata, popolna za našo hišo. S tem pa je bila tedaj prenova hiše končana. Garaža, oziroma nova garažna vrata, so bila tisti pravi hit prenove, saj so prinesla kar nekaj funkcionalnosti. Najbolj pa me je navdušilo to, da sem se lahko tedaj v garažo pripeljal veliko hitreje kot prej, saj je bila odprtina veliko večja. Če razmišljate o podobni nadgradnji, Preverite ponudbo in si oglejte dimenzije, materiale ter barvne možnosti, ki se lahko prilagodijo vašemu domu.
Danes je vedno več zavedanja da je kakovost v proizvodnje ključnega pomena saj je več kot le končni izdelek. Namreč to ne pomeni da je izdelek popoln ampak gre tudi za to da je celoten proces od same izbire materialov, natančnosti pri delu in končne kontrole povezana s kakovostjo, ki pa pomeni tudi da je manj popravil in manj reklamacij predvsem pa tudi več zadovoljnih strank.
Večina podjetij skrbi za kakovost predvsem z upoštevanjem standardov in certifikatov, ki so najpogostejši dokaz da podjetje sledi določenim postopkom za zagotavljanje kakovosti. Prav tako pa je dobro da se sproti nadzira napake, tako se lahko opazijo dovolj zgodaj da se jih lahko sproti popravi je, saj je bistveno manj škode kot vse te pojavijo šele na koncu. Prav tako pa je potrebno tudi da so zaposleni usposobljeni saj ne gre samo za stroje ampak tudi za ljudi ki vedo kaj delajo in zakaj. Prav tako pa če povprašamo za povratne informacije kupcev lahko ravno tako vidimo in izvemo kaj se da še izboljšati. Namreč kakovost v proizvodnji je res ključnega pomena saj če je izdelek slab pomeni nezadovoljno stranko to pa vodi v reklamacijo hkrati pa v izgubo zaupanja in posledično tudi dolgoročno na slabše ugled podjetja. Včasih se tudi zgodi da podjetja zaradi serije nekakovostnih izdelkov zgubijo celoten trg. Še posebej če damo primer za podjetje ki izdeluje kovinske dele za avtomobilsko industrijo, kjer je bila uvedena dodatna kontrola pri laserskem rezanju se jim je sprva zdelo kot nepotreben strošek, da bi vlagali v kakovost v proizvodnji, a vendar so hitro ugotovili da imajo manj meta, večja natančnost in manj vračil z uporabo le tega. Dodatne smernice in dobre prakse ponuja portal kakovost v proizvodnji – Kontrola Kakovosti.
Tako posledi0no tudi pride do večjega dobička in boljših odnosov s strankami. Je pa vedno tudi kakovost v proizvodnji konkurenčna prednost saj je že tako konkurenca zelo velika in stranke vedno bolj zahtevne in ji je kakovost ključna kje podjetje ločijo od ostalih. Tako danes ne gre samo za nizke cene ampak tudi za to da damo kupcu tisto kar mu obljubljamo.
Ko sem bila še študentka, sem dobila res odlično priložnost delati v Luki Koper. Tega sem se močno veselila, saj sem vedela, da bom lahko dobila nekaj vez in pa seveda veliko znanja. Želela sem izkoristiti to priložnost in hotela sem videti res celotno luko. Moram priznati, da sem videla zelo veliko stvari, za katere sem prvič slišala in jih nisem pričakovala tam. Ena izmed stvari, ki me je presenetila, je bila depo Koper, saj za to še res nikoli nisem slišala. Da je pokopan je na koncu bilo tudi nekaj, kar sem morala raziskati in sem svojo mentorico tudi vprašala, kaj to je in zakaj so v luki Koper.
Moja mentorica je bila res najboljša mentorica. Obrazložila mi je čisto vse, kar sem jo vprašala in res si je vzela čas za mene. Rekla je da svet stoji na mladih ljudeh in ravno zato si vedno vzame čas, ko jo nekdo nekaj vpraša. Zelo hitro opazi, katere stvari te zanimajo in ti jih potem tudi podrobneje obrazloži. Depo Koper je bila ena izmed teh stvari, ki mi jih je obrazložila in zato so mi bila res večno hvaležna. Vedela sem, da bom dobila res vse pomembne informacije ravno od nje in ona je za mene res zelo dobra veza. Vedela sem, da po študiju želim nadaljevati svojo zgodbo v luki, ampak enostavno nisem vedela, kako bom lahko prišla notri. Dejstvo je, da je tam res veliko vez in pa zahtevajo tudi veliko znanja. Znanje je nekaj, pri čemer sem precej močna, saj sem se že veliko naučila na tem delovnem mestu. Problem so bile le veze. Vprašala sem svojo mentorico, preden sem končala prakso, če se lahko po faksu zanesem nanjo in ko mi je rekla, da se lahko sem bila res neizmerno vesel. Komaj sem čakala, da sem končala faks zato, da sem lahko poklicala ravno njo.
Nikoli si nisem mislil, da so ročne svetilke lahko tako uporabne, kot to vidim sedaj. Mislil sem si namreč, da so precej neuporabne, saj ima danes praktično vsak pametni telefon bliskavico, oziroma svetilko, tako da lahko ta zadostuje za različne primere. Temu pa je tako, vendar do neke mere. Svetilka na telefonu namreč ni preveč močna in nam lahko razsvetli zelo majhen predel, tako da v praksi to ni preveč uporabno.
Prvič pa sem se v takšnem primeru znašel, ko sem se odpravil v hribe. Odpravil pa sem se s prijateljem, ki je bil prav tako ljubitelj pohodništva, kot jaz. Pohod pa je bil precej sproščen in zabaven, dokler naju ni doletela manjša nevihta. Vreme je v hribih namreč precej nepredvidljivo. Zaradi tega sva se morala za kakšno dobro uro ustvariti. Ko pa sva se vračala nazaj dol, k avtu, pa naju je doletel mrak. Takrat pa sploh ne vem, kaj bi naredila, če prijatelj s seboj ne bi imel zelo močne ročne svetilke. Ta nama je zelo dobro razsvetlila pot, tako da sva se lahko brez problema vrnila nazaj do avta. Tema je lahko v hribih namreč precej zahtevna za navigirati. V kolikor pa se zgubiš v gorah, to ni kar nekaj, ampak je zelo nevarno. Zaradi tega pa naju je tista ročna svetilka še kako rešila, drugače sploh ne bi vedel, kaj bi naredila.
Zaradi tega dogodka pa so postale ročne svetilke del obvezne opreme, ki jo vzamem s seboj v hribe. Poleg tega pa je bilo primerov, ko so mi te prišle prav, še kar nekaj. Primer je kampiranje. Če se ponoči kaj zalomi in je potrebno ponovno postaviti šotor, ti lahko kakšna svetilka še kako olajša delo. Zato dam tudi veliko poudarka na to, da je svetilka, ki jo kupim, kar se da kvalitetna, močna in robustna.
Zobje niso bili zame nikoli nekaj, o čem sem rad govoril ali razmišljal. Po pravici povedano se sploh nisem odpravljal na redne preglede k zobozdravniku. Nekako so me ti vedno malo strašili. To je izviralo še iz otroštva, ko so me razni posegi precej boleli in so mi bili neprijetni. Zato nisem prav nič komaj čakal, da se moram odpraviti do zobozdravnika. Posledično sem z večino bolečin, ki sem jih občutil na zobeh, malo zavlačeval, oziroma se izgovarjal na to, da bo že minilo samo od sebe.
A nekaj časa nazaj pa se je zgodilo nekaj, česar nisem moral kar tako ignorirati. Zob na levi strani spodaj, ki je bil več let nekaj občutljivega, je začel kar utripati z bolečino. Tedaj si nisem mislil, da bodo iz tega vodili zobni implatati, vendar je bilo temu res tako. Diagnoza je bila očitna, zob ni bil rešljljiv. Tedaj so mi ga morali odstraniti, ter sem v ustih kar naenkrat imel neko praznino.
Od začetka pa sem si mislil, da ni to nič takšnega, saj gre za samo en zob. Vendar me je to začelo hitro motiti. Že ko sem kaj jedel, se mi je hrana vedno znašla ravno tam, kjer nisem imel zoba. Zato sem moral vedno z zobotrebci, ali kar s prstom kopati po tisti luknji. Tedaj sem vedel, da bodo zobni implantati cena in postopek nekaj nujnega. Preprosto nisem več moral živeti s to luknjo med zobmi, saj me je res motila.
Tako sem se vrnil k zobozdravniku, ter ga vprašal, če je glede tega mogoče kaj narediti. Na srečo pa sem dobil precej pozitiven odgovor. Takoj mi je rekel, da je moja težava nekaj standardnega, torej nič posebnega. Zato bi se lahko naredili preprosti zobni implatati, ter bi že imel tisti občutek, kot da mi v ustih nič ne manjka, ter so moji zobje kompletni.
Nisem eden tistih, ki se je najbolj rad odpravil do zobozdravnika. Priznam, da sem se po navadi odpravil šele, ko me je nekaj začelo res boleti. To pa ni ravno najbolje. No tako pa je bilo nekaj mesecev nazaj, ko sem kar nekaj časa zanemarjal in ignoriral tiste manjše bolečine, ki sem jih imel v enem zobu. Z časom pa je to postalo precej boleče. Prišlo je celo do tega, da sem se sredi noči začel zbujati, saj me je tako bolelo. Tedaj pa sem videl, da je že res skrajni čas, da se odpravim do zobozdravnika.
Ko pa sem prišel v zobozdravstveno ambulanto, pa je naredil rentgen in mi rekel, da bo potrebna konzervativa zoba. To pa je bila dobra novica, saj ga ni bilo potrebno puliti in je bilo stanje še rešljivo. Priznam pa, da ko sem to slišal, sploh nisem vedel, kaj pomeni konzervativa zoba. Slišalo se je precej resno, tako da me je ta novica kar malo prestrašila. Zobozdravnik pa mi je lahko razložil, da to pomeni ohranitev zoba z minimalnimi posegi. Gre torej za plombiranje, zalivke, zdravljenje kariesa in podobno. No ta novica pa me je že lahko pomirila, saj sem videl, da konzervativa zoba res ne bo pomenila nekaj strašnega.
Prav tako pa zdravljenje nato ni bilo grozno. Odstranil mi je karies, naredil dobro zalivko in podobno. Vse skupaj pa je potekalo preko lokalne anestezije, tako da nisem čutil ničesar. To pa me je tudi precej razveselilo, saj sem velikokrat pri zobozdravniku čutil kar nekaj bolečin, zaradi česar pa se tudi nisem rad odpravil na preglede.
Sedaj pa je moj zob spet brez bolečin, oziroma mi ne povzroča tistih neprijetnosti. Rabil sem edino nekaj dni, da sem izgubil tisti čuden občutek v zobu. Sedaj pa se k zobozdravniku odpravljam veliko bolj redno, saj me to več ne straši.
Dedek je bil vedno marljiv in skromen človek. V mladosti je delal v tovarni, kjer je dan za dnem sestavljal kovinske dele s posebno natančnostjo, ki je bila že skoraj umetniška. Nikoli se ni pritoževal in vedno je govoril, da delo še nikogar ni ubilo, medtem, ko si je brisal čelo z robcem iz prsnega žepa.
Vsak evro je skrbno obračal in vedno govoril, da bo prišel čas, ko si bo nekaj privoščil, a le takrat, ko bo vse drugo urejeno. Leta so minevala, otroci so odrasli, vnuki so začeli hoditi v šolo, dedek pa je še vedno vstajal ob šestih, čeprav bi si lahko privoščil malo več spanca. Ko je končno odšel v pokoj, je prvi mesec malo zgubljeno hodil po dvorišču, popravljal ograjo in pregledoval orodje. Potem pa je nekega dne z dolgim pogledom v daljavo dejal, da je prišel čas. Naslednji teden je bilo na dvorišču več vznemirjenja kot ob praznikih. Vsi smo slišali zvok motorja in odhiteli ven. Pred hišo se je počasi pripeljal bleščeč srebrn Mercedes. Čist, eleganten, z usnjenimi sedeži in volanom, ki se je lesketal v jutranjem soncu. Iz njega je s ponosom stopil dedek, nasmejan kot otrok, ko dobi svojo prvo igračo. Ta Mercedes je moj sanjski avto in končno sem si ga privoščil, je dejal zbranim, ki niso mogli skriti navdušenja. Vsakič, ko je sedel za volan in njegov Mercedes tiho zabrnel, je bil to njegov trenutek svobode. Peljal se je do bližnjega jezera, na obisk k prijateljem ali preprosto na vožnjo po podeželskih cestah, kjer je veter šel skozi odprta okna in kjer je življenje za trenutek postalo preprosto in lepo.
Mercedes ni le avto, je rekel nekega dne. To je darilo samemu sebi za vsa zgodnja jutra, trdo delo in potrpežljivost. In res je bilo. Dedkov avto je bil več kot le prevozno sredstvo. Njegov Mercedes je bil simbol življenjske vztrajnosti in tihega zmagoslavja.
Če bi mi kdo pred letom dni rekel, da me bo 3D modeliranje tako ‘potegnilo noter’, bi se mu samo nasmejal. Vedno sem imel občutek, da je to neka znanstvena fantastika, rezervirana za arhitekte, oblikovalce ali geeke z vrhunskimi računalniki. Ampak potem sem čisto po naključju naletel na en video na spletu, kjer je tip modeliral preprosto skodelico v enem brezplačnem programu. In sem si rekel: To pa bi mogoče celo znal.
In res, naložil sem si aplikacijo in začel tipkat po tipkovnici brez pojma, kaj delam, in prvi rezultat je bil… no, bolj deformiran krompir kot skodelica. Ampak nekaj me je v tem pritegnilo. Možnost, da iz nič ustvariš nekaj otipljivega, čeprav le virtualno, je noro dobra.
Počasi sem začel gledati tutoriale, vadil osnovne oblike, se učil o lučeh, teksturah, perspektivi. In ja, ni lahko. 3D modeliranje zahteva potrpežljivost. Najprej se ti zdi, da vsak dodatni klik uniči vse, kar si zgradil. Ampak potem začneš razumeti logiko. In prvič, ko sem ustvaril nekaj, kar je dejansko izgledala solidno, sem bil res ponosen.
Zdaj delam že bolj kompleksne projekte, recimo interier sobe, par izdelkov za enega prijatelja, ki se ukvarja s produktnim dizajnom. In najboljše je, da me to sprošča. Ko modeliram, pozabim na vse ostalo. Zgubim se v podrobnostih, v razmišljanju, kako bo svetloba padla, kje mora biti senca, kako material reagira.
3D modeliranje je zame postalo več kot hobi. Je nek način izražanja, pa še veščina, ki mi pride prav v različnih panogah – od igre do arhitekture, celo marketinga. Če te zanima ustvarjanje in ti ni težko malo potrpeti na začetku, ti priporočam, da daš temu priložnost. Mogoče te zasvoji, tako kot je mene.
Nikoli si ne bi mislil, da bom ob večerih raje risal virtualne stole, kot gledal serije. Ampak glej ga zlomka, človek se spreminja.