Dedek in njegov Mercedes drvita po prašnih cestahDedek in njegov Mercedes drvita po prašnih cestah
Dedek je bil vedno marljiv in skromen človek. V mladosti je delal v tovarni, kjer je dan za dnem sestavljal kovinske dele s posebno natančnostjo, ki je bila že skoraj umetniška. Nikoli se ni pritoževal in vedno je govoril, da delo še nikogar ni ubilo, medtem, ko si je brisal čelo z robcem iz prsnega žepa.
Vsak evro je skrbno obračal in vedno govoril, da bo prišel čas, ko si bo nekaj privoščil, a le takrat, ko bo vse drugo urejeno. Leta so minevala, otroci so odrasli, vnuki so začeli hoditi v šolo, dedek pa je še vedno vstajal ob šestih, čeprav bi si lahko privoščil malo več spanca. Ko je končno odšel v pokoj, je prvi mesec malo zgubljeno hodil po dvorišču, popravljal ograjo in pregledoval orodje. Potem pa je nekega dne z dolgim pogledom v daljavo dejal, da je prišel čas. Naslednji teden je bilo na dvorišču več vznemirjenja kot ob praznikih. Vsi smo slišali zvok motorja in odhiteli ven. Pred hišo se je počasi pripeljal bleščeč srebrn Mercedes. Čist, eleganten, z usnjenimi sedeži in volanom, ki se je lesketal v jutranjem soncu. Iz njega je s ponosom stopil dedek, nasmejan kot otrok, ko dobi svojo prvo igračo. Ta Mercedes je moj sanjski avto in končno sem si ga privoščil, je dejal zbranim, ki niso mogli skriti navdušenja. Vsakič, ko je sedel za volan in njegov Mercedes tiho zabrnel, je bil to njegov trenutek svobode. Peljal se je do bližnjega jezera, na obisk k prijateljem ali preprosto na vožnjo po podeželskih cestah, kjer je veter šel skozi odprta okna in kjer je življenje za trenutek postalo preprosto in lepo.
Mercedes ni le avto, je rekel nekega dne. To je darilo samemu sebi za vsa zgodnja jutra, trdo delo in potrpežljivost. In res je bilo. Dedkov avto je bil več kot le prevozno sredstvo. Njegov Mercedes je bil simbol življenjske vztrajnosti in tihega zmagoslavja.