Mesec: maj 2025

Konzervativa zoba mi je rešila zobKonzervativa zoba mi je rešila zob

Nisem eden tistih, ki se je najbolj rad odpravil do zobozdravnika. Priznam, da sem se po navadi odpravil šele, ko me je nekaj začelo res boleti. To pa ni ravno najbolje. No tako pa je bilo nekaj mesecev nazaj, ko sem kar nekaj časa zanemarjal in ignoriral tiste manjše bolečine, ki sem jih imel v enem zobu. Z časom pa je to postalo precej boleče. Prišlo je celo do tega, da sem se sredi noči začel zbujati, saj me je tako bolelo. Tedaj pa sem videl, da je že res skrajni čas, da se odpravim do zobozdravnika. 

Ko pa sem prišel v zobozdravstveno ambulanto, pa je naredil rentgen in mi rekel, da bo potrebna konzervativa zoba. To pa je bila dobra novica, saj ga ni bilo potrebno puliti in je bilo stanje še rešljivo. Priznam pa, da ko sem to slišal, sploh nisem vedel, kaj pomeni konzervativa zoba. Slišalo se je precej resno, tako da me je ta novica kar malo prestrašila. Zobozdravnik pa mi je lahko razložil, da to pomeni ohranitev zoba z minimalnimi posegi. Gre torej za plombiranje, zalivke, zdravljenje kariesa in podobno. No ta novica pa me je že lahko pomirila, saj sem videl, da konzervativa zoba res ne bo pomenila nekaj strašnega. 

Prav tako pa zdravljenje nato ni bilo grozno. Odstranil mi je karies, naredil dobro zalivko in podobno. Vse skupaj pa je potekalo preko lokalne anestezije, tako da nisem čutil ničesar. To pa me je tudi precej razveselilo, saj sem velikokrat pri zobozdravniku čutil kar nekaj bolečin, zaradi česar pa se tudi nisem rad odpravil na preglede. 

Sedaj pa je moj zob spet brez bolečin, oziroma mi ne povzroča tistih neprijetnosti. Rabil sem edino nekaj dni, da sem izgubil tisti čuden občutek v zobu. Sedaj pa se k zobozdravniku odpravljam veliko bolj redno, saj me to več ne straši. 

Dedek in njegov Mercedes drvita po prašnih cestahDedek in njegov Mercedes drvita po prašnih cestah

Dedek je bil vedno marljiv in skromen človek. V mladosti je delal v tovarni, kjer je dan za dnem sestavljal kovinske dele s posebno natančnostjo, ki je bila že skoraj umetniška. Nikoli se ni pritoževal in vedno je govoril, da delo še nikogar ni ubilo, medtem, ko si je brisal čelo z robcem iz prsnega žepa.

Vsak evro je skrbno obračal in vedno govoril, da bo prišel čas, ko si bo nekaj privoščil, a le takrat, ko bo vse drugo urejeno. Leta so minevala, otroci so odrasli, vnuki so začeli hoditi v šolo, dedek pa je še vedno vstajal ob šestih, čeprav bi si lahko privoščil malo več spanca. Ko je končno odšel v pokoj, je prvi mesec malo zgubljeno hodil po dvorišču, popravljal ograjo in pregledoval orodje. Potem pa je nekega dne z dolgim pogledom v daljavo dejal, da je prišel čas. Naslednji teden je bilo na dvorišču več vznemirjenja kot ob praznikih. Vsi smo slišali zvok motorja in odhiteli ven. Pred hišo se je počasi pripeljal bleščeč srebrn Mercedes. Čist, eleganten, z usnjenimi sedeži in volanom, ki se je lesketal v jutranjem soncu. Iz njega je s ponosom stopil dedek, nasmejan kot otrok, ko dobi svojo prvo igračo. Ta Mercedes je moj sanjski avto in končno sem si ga privoščil, je dejal zbranim, ki niso mogli skriti navdušenja. Vsakič, ko je sedel za volan in njegov Mercedes tiho zabrnel, je bil to njegov trenutek svobode. Peljal se je do bližnjega jezera, na obisk k prijateljem ali preprosto na vožnjo po podeželskih cestah, kjer je veter šel skozi odprta okna in kjer je življenje za trenutek postalo preprosto in lepo.

Mercedes ni le avto, je rekel nekega dne. To je darilo samemu sebi za vsa zgodnja jutra, trdo delo in potrpežljivost. In res je bilo. Dedkov avto je bil več kot le prevozno sredstvo. Njegov Mercedes je bil simbol življenjske vztrajnosti in tihega zmagoslavja.