Ko sva se z partnerjem po desetih letih skupnega življenja odločala ali se poročiti ali ne sva sklenila, da narediva raje otroka, ki naju bo povezal za vedno veliko bolj kot poroka. Ker pa sem bila že na poti prosti štiridesetim, v polnem zamahu ustvarjanja kariere in posledično ne ravno zdravega načina življenja me je doletela nosečniška sladkorna bolezen, ki je sicer začasna in ne tako redka kot si mislimo.
Torej bila sem že par mesecev noseča, nabrala sem že kar nekaj kilogramov na že prej ne ravno suhljato postavo. Vse je kazalo, da bom še ena od mam, ki bo ostala po porodu z dvajsetimi kilogrami preveč. In, danes lahko rečem, na srečo mi je bila diagnosticirana nosečniška sladkorna bolezen, ki je bila sprva zame in mojo družino velik šok. Vsi smo mislili, da je to sladkorna bolezen, zaradi katere bo potrebno jemanje inzulina do konca življenja.
Ginekologinja, ki je to odkrila me je napotila v posebno ambulanto, kjer se zdravi sladkorna bolezen in tam mi je zelo prijazno osebje razložilo vse podrobnosti o tej bolezni. Torej prvi pomemben podatek, da je nosečniška sladkorna bolezen začasna in mine takoj po rojstvu. Drugo, da jemanje inzulina ni nujno potrebno, če uspemo uravnavati raven sladkorja v krvi z pravilno prehrano in rednim gibanjem.
In v moji glavi je v sekundi nastal scenarij, kako bom naredila vse karkoli je mogoče, samo da ne bo potrebno jemanje inzulina. Dobila sem napravo s katero sem si merila kako poteka sladkorna bolezen, torej raven sladkorja šest krat dnevno in dnevnik za zapisovanje. Vsakič je bilo potrebno preluknjati prst in iztisniti malo krvi. V dnevnik sem morala ravno tako zapisovati vse kar sem pojedla, do grama natančno in vsako minuto vadbe.
Kot posledica tega, sem bila najbolj fit nosečka kar sem jih kdaj videla, še nekaj dni prej porodom se plezala po hribih in preplavala kilometer. Zelo sem bila vesela, da me je doletela nosečniška sladkorna bolezen, saj sem rodila z istimi kilogrami kot sem zanosila in v formi mojega življenja.