rak

Veliko premišljujem o tem, kako je potrebno skrbeti za svoje telo, da ne zbolimo, da doživimo čim več let, da rak ne poseže v naše telo, pa vidim, da se sedaj srednjih letih kar izgubljam. Spominjam se, ko sem bila mlajša, da je bilo veliko bolj enostavno, ker sem bila zdrava športnica se z zdravjem nisem preveč obremenjevala, šport je naredil svoje, prehrana je bila prava in to je to. Potem, ko sem enkrat postala mama, sem itak bila obsedena z hrano, z zdravjem, ko sem slišala, da je rak bolezen današnjega časa me je vedno pošteno stisnilo v srcu in kar pridna sem bila glede telovadbe in prehrane, čeprav je že vse bilo veliko težje.

No sedaj pa sem v srednjih letih in meni je vse padlo dol, kriva so tudi poročila, ljudje, ker vsi se samo pogovarjajo resne teme, da o zdravju ne govorimo, rak je dnevna tema, kar naenkrat se mi zdi, da ima vsak drugi, ko zboli raka, resnično sem že cela prestrašena, ne znam se več nasmejati, ne znam več biti sproščena, ne poznam več heca in časa, ko ne vem kaj naj počnem. Vse mi je postalo težko, nimam časa za zdravo hrano, telovadba me izčrpa, ko bi me mogla osrečit in tako naprej.

Resnično me skrbi, da bo rak enkrat posegel tudi pri naših najbližjih, ne morem verjeti, kako spremeniš mišljenje, ko si enkrat v srednjih letih, kako te skrbi za otroka, kako te skrbi za starše, seveda za vsakega na svoj način, samo poslušaš, kako je rak pogosta bolezen, kako ljudje zbolevajo, kako se svet spreminja na slabše in prav nič ni fajn. Kaj bi dala, da bi spet bilo vse tako preprosto, kot v mladosti, ko zame beseda rak ni obstajala, ko se enostavno nisem obremenjevala z zdravjem vseh družinskih članov.

 …