rak

Nikoli ni prijetno, če se pojavi rak v družini, je pa lahko vseeno tudi kaj dobrega v tem

Letos mineva skoraj dvajset let, ko je moja mami prebolela bolezen rak na dojki, ki ga je na srečo zelo hitro odkrila. Še večjo srečo je pa imela, da je lahko prišla takoj na vrsto za operacijo. Vseeno so sledile dolgi dve leti, ko je morala hoditi na kemoterapijo in okrevati.

Danes je zanjo rak preteklost, ampak vseeno zelo velika izkušnja, ki jo je premagala. Danes, ko jo gledam, sem prav ponosna nanjo, saj se vedno bolj zavedam, kako bi se lahko vse to izšlo. In na srečo se je vse izšlo tako, da je še vedno tukaj in ustvarja nekaj zelo lepega. Oziroma skupaj ustvarjava nekaj zelo lepega.

Nikoli ni prijetno, če se pojavi rak v družini, je pa lahko vseeno tudi kaj dobrega v tem

Po tem, ko je okrevala žal, ni bila več zmožna za delo v kakršnemkoli podjetju, zato je začela z delom od doma. Pletenje nogavic je do danes preraslo v zelo veliko spletno trgovino, kjer se prodajajo izdelki iz naravnega tekstila. Včasih lahko tudi bolezen kot je rak preusmeritev na kakšno pot, ki je bolj pomembna od tiste, na kateri smo bili prej. Moji mami se je definitivno to zgodilo. Pri njej je bilo sicer to, da je vedno imela željo po tem, le nikdar ni uspela najti priložnosti za to. Po tem ji pa ni preostalo veliko možnosti in tako je začela s pletenjem nogavic, da je lahko vsaj nekaj delala v tem času, ko ji niso odobrili polne invalidske pokojnine.

Danes je od tega njenega začetka približno petnajst let. Glede na to, iz katere točke smo začeli vse skupaj, je v resnici to še zelo malo časa, da smo prišli do sem, kjer smo sedaj. Taje bi sicer videla, da bolezen rak ne bi bila prisotna v naši družini, ampak na nekatere stvari žal ne moremo vplivati. Me j epa vsekakor ta izkušnja naučila zelo veliko. Predvsem to, da je tudi rak bolezen, iz katere lahko potegnemo zelo veliko.

 …

Kako živeti, da bi bili čim bolj zdravi in da rak ne bi posegel v naše življenje

Veliko premišljujem o tem, kako je potrebno skrbeti za svoje telo, da ne zbolimo, da doživimo čim več let, da rak ne poseže v naše telo, pa vidim, da se sedaj srednjih letih kar izgubljam. Spominjam se, ko sem bila mlajša, da je bilo veliko bolj enostavno, ker sem bila zdrava športnica se z zdravjem nisem preveč obremenjevala, šport je naredil svoje, prehrana je bila prava in to je to. Potem, ko sem enkrat postala mama, sem itak bila obsedena z hrano, z zdravjem, ko sem slišala, da je rak bolezen današnjega časa me je vedno pošteno stisnilo v srcu in kar pridna sem bila glede telovadbe in prehrane, čeprav je že vse bilo veliko težje.

No sedaj pa sem v srednjih letih in meni je vse padlo dol, kriva so tudi poročila, ljudje, ker vsi se samo pogovarjajo resne teme, da o zdravju ne govorimo, rak je dnevna tema, kar naenkrat se mi zdi, da ima vsak drugi, ko zboli raka, resnično sem že cela prestrašena, ne znam se več nasmejati, ne znam več biti sproščena, ne poznam več heca in časa, ko ne vem kaj naj počnem. Vse mi je postalo težko, nimam časa za zdravo hrano, telovadba me izčrpa, ko bi me mogla osrečit in tako naprej.

Resnično me skrbi, da bo rak enkrat posegel tudi pri naših najbližjih, ne morem verjeti, kako spremeniš mišljenje, ko si enkrat v srednjih letih, kako te skrbi za otroka, kako te skrbi za starše, seveda za vsakega na svoj način, samo poslušaš, kako je rak pogosta bolezen, kako ljudje zbolevajo, kako se svet spreminja na slabše in prav nič ni fajn. Kaj bi dala, da bi spet bilo vse tako preprosto, kot v mladosti, ko zame beseda rak ni obstajala, ko se enostavno nisem obremenjevala z zdravjem vseh družinskih članov.

 …